Gostovanja v oddelkih Pediatrične klinike UKC Ljubljana

V letu 2016 sem ob finančni podpori Ministrstva za kulturo izvedla pet gostovanj na različnih oddelkih ljubljanske Pediatrične klinike (URI Soča, Oddelek za hematologijo in otroško onkologijo, Oddelek za otroško psihiatrijo).
Program sem želela vnesti med hospitalizirane otroke, ki so za kvalitetne glasbene dejavnosti, ki poleg vsega učinkujejo še sprostilno-terapevtsko,  pogostokrat prikrajšani.

V prvi polovici leta 2016 sem pripravljala, snovala, razvijala in prilagajala glasbeni program. Spletala sem poznanstva z oddelki ljubljanske Pediatrične klinike in s tamkajšnjo bolnišnično šolo. Predstojnica bolnišnične šole Tanja Bečan je bila glavna vez med menoj in bolnišničnimi oddelki.

Po dogovoru z njo, sem se odločila, da v prvem tednu oktobra,  v Tednu otroka, izvedem tri gostovanja, na treh različnih oddelkih. Ostala gostovanja pa izvedem v prazničnem decembru.

Moja prvotna želja je bila, da bi kontinuirano, tekom celega leta, izvajala glasbene delavnice po različnih oddelkih bolnišničnih šol, po bolnišnicah, ne le v Ljubljani, tudi drugod po Sloveniji in pa v domovih za ostarele, kjer so stanovalci takisto prikrajšani za kvalitetne glasbene dejavnosti.

Vzlic nizkih prihodkov, sem bila primorana opraviti manj gostovanj, ki pa po svoji kvaliteti in izvedbi ter dodelanosti, niso imeli opaznega odstopanja od mojega prvotnega načrta.

Izvedbo delavnic je delno omogočila finančna podpora Ministrstva za kulturo in pa moj lastni vložek ter zagnanost in dobra volja. H sami izvedbi je prispevalo še sodelovanje s partnerji v projektu in pa z multiinstrumentalistom Samom Kutin, ki je sodeloval v enem gostovanju.

Finančnih vzpodbud in prisluha sem doživela bore malo.

Od zaprošenih sredstev na razpisu sem jih prejela manj kot petino. Izkustvo tovrstnega dela pa je le še pritrdilo moji domnevi o nujnosti in pomenu sprostilnih in izraznih glasbenih vsebin v bolnišnicah.

Otrok tako, vsaj za nekaj časa, odmisli bolečino, osamljenost, socialno izključenost, domotožje in kar se še zgrinja nadenj v bolnišničnem vsakdanu.

Z lastnim izražanjem, oglašanjem, muziciranjem, pogovarjanjem, spet začuti moč in radost.